“Nehajte se pritoževati, nehajte fehtariti.”

Jurij Drevenšek v slavnostnem govoru na 6. gala podelitvi ZIZ nagrad

Z zgornjimi besedami je uveljavljeni igralec, pred kratkim še zaposlen v SNG Maribor, v soboto zvečer v Salonu uporabnih umetnosti obračunal z mladimi alternativnimi umetniki, ki ustvarjajo praktično zastonj. Toda pojdimo lepo po vrsti.

Počutje pred začetkom 6. podelitve ZIZ nagrad za najboljše na alternativni uprizoritveni sceni Maribora je bilo dobro. Kolektiv ZIZ je s svojim delovanjem v preteklih letih vseskozi navduševal, saj so v mariborsko kulturno srenjo vnesli izredno svež veter, ki ga je mesto kronično potrebovalo. Dal je prostor novim, mladim, povsem neznanim umetnicam in umetnikom, da so lahko začeli ustvarjati. A kot kaže, se vse dobre stvari res hitro končajo, če parafraziram splošno ljudsko modrost.

Podelitve ZIZ nagrad so bile na svojem začetku satirični odgovor na samozadovoljne in vzvišene “profesionalne” mainstream buržoazne umetnike, ki si, trdno pripojeni na državne jasli, iz leta v leto podeljujejo nagrade za takšne in drugačne “vrhunske” in “odmevne” dosežke, medtem ko se ne zavedajo resničnega stanja slovenske umetnosti in umetnikov. Ne zavedajo se, da večina umetnikov v Sloveniji ustvarja skorajda zastonj, če pa so že deležni pičlega financiranja, se morajo preobraziti še v prave uradnike in pravnike, da zadostijo vsej razpisni birokraciji, ki jim jo nalagajo občine, ministrstva in druge institucije. Toda ta ZIZovska satirična osnova je sčasoma bledela, dokler ni letos povsem izginila. Se je kreatura obrnila proti svoji stvariteljem, ali pa je bilo to nastavljanje ogledala umetniški »eliti« s pomočjo gala ZIZ podelitve zgolj izživljanje frustracij in jeze ZIZ umetniških vodij, ker jih slovenska umetniška in kulturniška buržujska elita ni želela sprejeti medse?

Če je bila lani meja med norčevanjem in satiro ter med iskrenostjo, ki so je bili deležni mariborski alternativni umetniki in umetnice, še vidna, je letos ni bilo več. Prireditev je izgledala, kakor da je kopi-pejst najbolj dolgočasne proslave za dan samostojnosti in enotnosti ali pa najbolj dolgočasne podelitve oskarjev, z nič kaj alternativnima slavnostnim govorcem in glasbeno gostjo, medtem ko so bili dejanski mariborski alternativni ustvarjalci potisnjeni v ozadje – tudi na ta način, da so večino nagrad “strokovne” žirije (za katero se sprašujemo, če je videla vse nominirane predstave in igralce) prejeli ne-tako-zelo-alternativni ustvarjalci iz Ljubljane. Organizatorji so mariborskim alternativcem s tem očitno sporočili, da so zgolj nepomembni umetniki nepomembne province, ki si ne zaslužijo priznanja niti na lastni prireditvi.

Vrhunec večera – slavnostni govor slavnostnega govorca

Za “najboljši” del prireditve je že takoj v uvodu poskrbel igralec Jurij Drevenšek, ki je govorniško priložnost izkoristil za oster in sramoten obračun z mladimi mariborskimi ustvarjalci. Umetnikom, ki so večino leta ustvarjali zastonj ali pa za pičlo plačilo, s katerim niso mogli kriti niti potnih stroškov, kaj šele kakšnega zdravstvenega zavarovanja ali najemnine, je zabičal, naj nehajo jamrati in fehtariti in naj bodo raje “veseli”. Naj nehajo “težiti” občinstvu. Naj nehajo jamrati, da je kultura podhranjena. Naj nehajo stokati, da ni na voljo dovolj sredstev … Z vsemi temi opazkami bi se bilo moč celo strinjali, če bi jih Drevenšek izrekel na kakšni podelitvi Prešernovih nagrad ali Borštnikovem srečanju, kjer bogati buržujski umetniki Drevenškovega tipa resnično jokajo in stokajo, kako jih grda država tako sramotno podplačuje, da si lahko namesto Mercedesa privoščijo zgolj Audija. V kontekstu podelitve ZIZ nagrad pa so bile Drevenškove besede zgolj odurne in nagnusne. Vsekakor pa je njegov vsega obsojanja vreden nastop pokazal, kako velikanski prepad zeva med etabliranimi buržoaznimi kulturniškimi elitneži, ki odmaknjeni od resničnega sveta bivajo v svojem razkošnem balončku, in preostalimi kulturniki, ki, bolj ali manj zastonj, ustvarijo mnogo več veliko bolj kakovostne umetnosti od prej omenjene elite. Ta elita pa za nameček po njih še pljuva in jih ponižuje. Očitno je Drevenškov govor slabo poslušala glavna vodja ZIZ-a Barbara Polajnar, ki je govorcu sicer ponudila prostor za njegova modrovanja, saj je za Večer izjavila: “Letos smo vstopnino lahko ohranili brezplačno, ker so bili ustvarjalci pripravljeni delati le za prostovoljne prispevke. V prihodnje si želimo, da bi bili dostojno plačani za svoje delo.” Od kod pri njej vso jamranje in fehtarjenje? (sarkazem.press)

Šesta gala podelitev ZIZ nagrad za mariborsko alternativno uprizoritveno sceno je bila vsekakor zelo bizarna reč: glavno besedo so dobili “alternativci”; resnični neplačani alternativci, med katere spada tudi večina članov organizatorske ekipe, niso dobili besede, bili so lahko le tarča za ostre kritike in ponižanja, večino nagrad mariborske alternativne uprizoritvene scene pa so organizatorji poslali v Ljubljano …

ZIZ je uspel v kratkem času postati anti-ZIZ, preleviti se je uspel v svojega doppelgängerja, spremeniti se je uspel v svojo antitezo – rečeno heglovsko. Je bila sobotna implozija resnično neizogibna?

na vrh